# Najbolj zapomnjeni verzi Miguela Hernándeza (z njegovo pesmijo)

"Tovariš duše, tovariš", "V zibelki lakote je bil moj otrok" in "Vetrovi mesta me odnesejo": verzi Miguela Hernándeza, ki se najbolj recitirajo, od Elegije do Ramóna Sijéja in Strele, ki ne preneha, do Uspavank čebule, napisanih v zaporu, vsaka s svojo pesmijo.

- 34 glasov · 13 elementov
- 21. nov. 2020 · camila sepúlveda
- https://even.best/sl/l/5149/najbolj-zapomnjeni-verzi-miguela-hernandeza-z-njegovo-pesmijo

## Najboljši 13

1. **Da se morava o marsičem pogovarjati, / sorodna duša, mate.** (3 · ▲3 ▼0) — "Elegija za Ramóna Sijéja", v Žarku, ki ne preneha (1936).
2. **Vetrovi iz mesta me nosijo, / vetrovi iz mesta me vlečejo.** (2 · ▲3 ▼1) — "Vetrovi mesta me nosijo", v Veter mesta (1937).
3. **Za svobodo krvavim, borim se, živim.** (2 · ▲3 ▼1) — "Ranjeni", v Človek zalezuje (1939).
4. **Grem iz srca k svojim zadevam.** (2 · ▲3 ▼1) — "Elegija za Ramóna Sijéja", v Žarku, ki ne preneha (1936).
5. **Vrnila se boš v moj vrt in mojo figovo drevo: / po visokem odru cvetja / tvoja panjska duša bo ptica.** (1 · ▲2 ▼1) — "Elegija za Ramóna Sijéja", v Žarku, ki ne preneha (1936).
6. **V zibelki lakote / moj otrok je bil. / S čebulno krvjo / je dojila.** (1 · ▲2 ▼1) — "Čebulne uspavanke" (1939), napisane v zaporu.
7. **Prišel je s tremi ranami: / tisto ljubezni, / tisto smrti, / tisto življenja.** (1 · ▲2 ▼1) — »Prišel je s tremi ranami«, v Pesmarica in balade odsotnosti (1938-1941).
8. **Visok sem od pogleda na palme, / nesramen od življenja z gorami ...** (1 · ▲2 ▼1) — »Piščal afirmacije na vasi«, v Strela, ki ne mine (1936).
9. **Pobarvana, ne prazna: / moja hiša je pobarvana / v barvo velikih / strasti in nesreč.** (1 · ▲1 ▼0) — "Zadnja pesem", v The Man Stalks (1939).
10. **Več pijač je življenje / in ena sama pijača je smrt.** (1 · ▲1 ▼0) — "Sedenje na mrtvih", v Viento del pueblo (1937).
11. **Žalostne vojne / če družba ni ljubezen.** (0 · ▲1 ▼1) — "Žalostne vojne", v Pesmarica in balade odsotnosti (1938-1941).
12. **Temno od žalosti, skoraj temno, / ker žalost razmaže, ko poči, / kjer mene ni, ni človeka bolj žalostnega od vseh.** (0 · ▲1 ▼1) — "Senca z žalostjo, skoraj temna", v Žarku, ki ne preneha (1936).
13. **Tako se smej, / da mi v duši, ko te slišim / napolni prostor.** (-1 · ▲0 ▼1) — "Čebulne uspavanke" (1939), napisane v zaporu.

Kako je urejena ta razvrstitev? Z glasovi ljudi: vsak ▲ doda točko in vsak ▼ eno odvzame. Vsakdo lahko glasuje in doda, kar manjka.