Najbolj znani verzi in stavki Federica Garcíe Lorce
Prvi 3 glede na 90 glasov oseb: Začne se jok / kitare. · Nočem videti! · Če umrem, / pusti balkon odprt.. (Posodobljeno 20. jul. 2019.)
Lorcovi verzi, ki jih zna na pamet pol sveta, od Ciganskih balad do Hiše Bernarde Albe, vsak s svojo knjigo ali delom.
Samodejno prevedeno (izvirnik v Español). Glej original
Najboljši 12
-
1
Začne se jok / kitare.
"Kitara", v Poema del cante jondo (1931).
-
2
Nočem videti!
"Prelita kri", drugi del Llanto Ignacia Sáncheza Mejíasa (1935).
-
3
Če umrem, / pusti balkon odprt.
"Zbogom", v pesmih (1927).
-
4
Dolgo bo trajalo, da se bo rodilo, če se bo rodilo, / Andaluzijec tako jasen, tako bogat v pustolovščinah.
Zaključek Llanto Ignacia Sáncheza Mejíasa (1935).
-
5
Cordova. / Daleč in sam.
»Konjenikova pesem«, v Pesmi (1927).
-
6
Zelena, ljubim te zelena. / Veter zelen. Zelene veje.
Začetek "Somnambulistične romance" v Ciganskih baladah (1928).
-
7
Ob petih popoldne.
Refren pesmi "The fuck and the death" v Llantu Ignacia Sáncheza Mejíasa (1935).
-
8
Prišla je luna v kovačnico / s svojim tuberoznim vrvežem.
"Lunina romanca, luna", pesem, ki odpira Romancero gypsy (1928).
-
9
Tišina, sem rekel! Tišina!
Bernardina naročila svojim hčeram, v Hiši Bernarde Albe (1936).
-
10
Zora New Yorka ima / štiri stebre mulja.
"The Aurora", v Poet v New Yorku (izšlo leta 1940).
-
11
Najstrašnejši od vseh občutkov je občutek mrtvega upanja.
Doña Rosita samica (1935).
-
12
Gledališče je poezija, ki zapusti knjigo in postane človek.
Iz intervjuja iz leta 1936 o njegovi ideji gledališča.
Kako je urejena ta razvrstitev? Z glasovi ljudi: vsak ▲ doda točko in vsak ▼ eno odvzame. Vsakdo lahko glasuje in doda, kar manjka.
Ali kaj manjka?
Komentarji (9)
«A las cinco de la tarde», se me pone la piel de gallina.
Faltan cosas de Bodas de sangre y de Yerma, no todo es poesía.
Lo de «Si muero, dejad el balcón abierto» es precioso.
Córdoba, lejana y sola... qué belleza.
En el instituto nos hicieron aprender el Romance sonámbulo de memoria, aún me acuerdo.
Bonita selección.
«Verde que te quiero verde», la sabe toda España.
Lorca es el poeta más grande de nuestra lengua, y lo mataron.
El Llanto por Ignacio Sánchez Mejías me pone los pelos de punta.