Najbolj zapomnjeni verzi Miguela Hernándeza (z njegovo pesmijo)
Prvi 3 glede na 34 glasov oseb: Da se morava o marsičem pogovarjati, / sorodna duša, mate. · Vetrovi iz mesta me nosijo, / vetrovi iz mesta me vlečejo. · Za svobodo krvavim, borim se, živim.. (Posodobljeno 21. nov. 2020.)
"Tovariš duše, tovariš", "V zibelki lakote je bil moj otrok" in "Vetrovi mesta me odnesejo": verzi Miguela Hernándeza, ki se najbolj recitirajo, od Elegije do Ramóna Sijéja in Strele, ki ne preneha, do Uspavank čebule, napisanih v zaporu, vsaka s svojo pesmijo.
Samodejno prevedeno (izvirnik v Español). Glej original
Najboljši 13
-
1
Da se morava o marsičem pogovarjati, / sorodna duša, mate.
"Elegija za Ramóna Sijéja", v Žarku, ki ne preneha (1936).
-
2
Vetrovi iz mesta me nosijo, / vetrovi iz mesta me vlečejo.
"Vetrovi mesta me nosijo", v Veter mesta (1937).
-
3
Za svobodo krvavim, borim se, živim.
"Ranjeni", v Človek zalezuje (1939).
-
4
Grem iz srca k svojim zadevam.
"Elegija za Ramóna Sijéja", v Žarku, ki ne preneha (1936).
-
5
Vrnila se boš v moj vrt in mojo figovo drevo: / po visokem odru cvetja / tvoja panjska duša bo ptica.
"Elegija za Ramóna Sijéja", v Žarku, ki ne preneha (1936).
-
6
V zibelki lakote / moj otrok je bil. / S čebulno krvjo / je dojila.
"Čebulne uspavanke" (1939), napisane v zaporu.
-
7
Prišel je s tremi ranami: / tisto ljubezni, / tisto smrti, / tisto življenja.
»Prišel je s tremi ranami«, v Pesmarica in balade odsotnosti (1938-1941).
-
8
Visok sem od pogleda na palme, / nesramen od življenja z gorami ...
»Piščal afirmacije na vasi«, v Strela, ki ne mine (1936).
-
9
Pobarvana, ne prazna: / moja hiša je pobarvana / v barvo velikih / strasti in nesreč.
"Zadnja pesem", v The Man Stalks (1939).
-
10
Več pijač je življenje / in ena sama pijača je smrt.
"Sedenje na mrtvih", v Viento del pueblo (1937).
-
11
Žalostne vojne / če družba ni ljubezen.
"Žalostne vojne", v Pesmarica in balade odsotnosti (1938-1941).
-
12
Temno od žalosti, skoraj temno, / ker žalost razmaže, ko poči, / kjer mene ni, ni človeka bolj žalostnega od vseh.
"Senca z žalostjo, skoraj temna", v Žarku, ki ne preneha (1936).
-
13
Tako se smej, / da mi v duši, ko te slišim / napolni prostor.
"Čebulne uspavanke" (1939), napisane v zaporu.
Kako je urejena ta razvrstitev? Z glasovi ljudi: vsak ▲ doda točko in vsak ▼ eno odvzame. Vsakdo lahko glasuje in doda, kar manjka.
Ali kaj manjka?
Komentarji (0)
Še ni komentarjev. Bodi prvi!